POTOVANJE RASTI - OD ŠPANIJE DO BOLGARIJE
”Moja izkušnja z ESC se je začela s kratkoročnim projektom (mladinska izmenjava) v Iscarju v Španiji. Tam sem spoznala, da v takšnih dejavnostih zelo uživam in da bi rada še naprej sodelovala v programih izmenjav ali kratkoročnih projektih. Na srečo so takoj po moji vrnitvi iz Španije potrebovali prostovoljko za dolgoročni projekt v Art Centru Karnolsky v Bolgariji in o tem nisem razmišljala, saj sem želela le potovati in nadaljevati »projektno« pot.
Tako sem konec junijaprispela v Bolgarijo. Zelo sem bil hvaležna, da sem imela nekaj dni časa, da sem se namestila, saj je bilo prilagajanja precej veliko – verjetno sem bila najdlje stran od doma kot kadarkoli prej in sprva mi je bilo precej težko. Čeprav mi je velika razlika v cenah v primerjavi s Slovenijo v bistvu omogočila, da sem lahko precej zapravila, sem precej hitro ugotovila, da je bilo vse to povezano s stanjem gospodarstva. Tako je bilo v bistvu vse za polovico cenejše kot v Sloveniji, vendar so tudi plače nižje. To je bilo največje spoznanje, ki sem ga imela, in potem sem se lažje navadila na spremembe.
Ko sem se ustalila, sem skoraj vsak dan hodila v šolo „P. R. Slaveikov“ in z našo koordinatorko sodelovala pri dejavnostih v šoli z otroki in drugje. Skupaj z drugimi prostovoljci (bili smo štirje) smo se osredotočili na poučevanje z otroki, npr. glasbene ure, ure plesa in risanja. Prvotno sem se začela pogovarjati z učenci, da bi kot pomočnica vodila fotografski krožek. Ko pa sem vse več časa preživela v zakulisju projektov Evropske solidarnostne enote, Erasmus+ in drugih, sem ugotovila, da me to delo zelo veseli, in začela sem se učiti, kako pisati projekte, katera osnovna znanja potrebuješ itd.
Med svojim bivanjem sem pomagala oblikovati logotipe, letake in drugo promocijsko gradivo za projekte in druge potrebe, kar mi je bilo zelo všeč, saj je grafično oblikovanje moja močna stran. Udeležila sem se tudi več usposabljanj v Bolgariji, ki so razširila moje znanje o različnih temah in delu
z otroki – to je spodbudilo moje zanimanje za lastno poklicno pot.
Sodelovala sem na festivalih, ki jih je organizirala organizacija gostiteljica, kjer sem se naučila, kako organizirati dogodke, kje in kako gre lahko vse narobe, predvsem pa sem spoznala občutek, ko vse poteka gladko.
Ves čas bivanja sem se poigravala z mislijo, da bi ostala v Bolgariji, kjer bi študirala in nadaljevala svoje delo, in točno to počnem zdaj. Pridobivanje dokumentacije je kaotično, vendar sem vesela, da se je Bolgarija pridružila schengenskemu območju, saj to zame pomeni manj dokumentov.
Zdaj, ko je do konca projekta še približno 12 dni, si prizadevam, da bi uredila in prevedla vse dokumente. Odločila sem se, da podpišem pogodbo o zaposlitvi z gostiteljsko organizacijo in bom z njo še naprej sodelovala pri festivalih in podobnih projektih. Prav tako sem začela pisati svoje projekte. Že zdaj lahko povem, da je veliko več dela, če jih pišeš sam, vendar se bo to obrestovalo, saj se še naprej učim in razvijam kot oseba.
Odločila sem se tudi, da bom začela študirati tukaj. Kot sem že omenila, sta delo z otroki in tovrstno usposabljanje vzbudila moje zanimanje, zato bom študirala socialno pedagogiko. Resda je razlika med nami in Slovenijo v tem, da gre za štiriletni študijski program, a to vsaj utrjuje moje bivanje tukaj.
Glede tega, zakaj bi se mladi morali odločiti za sodelovanje v takšnih projektih – menim, da se na ta način lahko naučimo več o svetu in skupnostih okoli nas, kar razvija našo osebnost in nam omogoča, da rastemo kot ljudje. Del človeškega bitja je tudi sodelovanje in medsebojna pomoč – to nam lahko
da orodja, ki jih potrebujemo za izboljšanje lastnih skupnosti doma. Seveda vam ni potrebno ostati, vendar boste za leto, dve ali celo samo šest mesecev postali drugačna oseba z novimi pogledi na vse v svojem življenju.”
– Teja Alovič
Slovenian 
English