Predstavnica ISZ-ja se je, za potrebe razvoja in priprave vsebine digitalnih zgodb projekta Art Minds, pogovorila z Oto Pesnerjem – glasbenikom, ki s svojim ustvarjanjem močno zanzamuje slovensko glasbeno sceno.
1. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za glasbeno kariero?
Ljubezen do glasbe me spremlja že od otroštva. Upam si trditi, da sem bil na ta svet poslan zaradi glasbe, saj je petje in osrečevanje ljudi moje poslanstvo na tem planetu. Glasba je bila vedno prisotna v mojem domu, saj sta bila oba moja starša glasbenika, navdihovali pa so me tudi veliki pevci, ki so s pesmimi izražali čustva in pripovedovali zgodbe. To me je spodbudilo, da sem začel peti in našel svoj glas, in dokler bom živ, bom ustvarjal. Če sem malce smešen, bi lahko rekel tudi: “Prepevam, torej sem “.
2. Kako se spominjate svojih prvih koncertov in snemanja prvega albuma?
Moji prvi nastopi so bili polni navdušenja in tudi malce tesnobe. Kot otrok sem pogosto nastopal z očetom in oder je bil na neki način moj drugi dom. Zelo dobro pa se spominjam topline občinstva, ki me je vedno podpiralo, zlasti ko sem bil še otrok. Snemanje prve plošče je bilo nepozabno – počutil sem se, kot da odpiram novo poglavje v svojem življenju. To je bila potrditev mojih sanj. Spominjam se tudi studia Radia Celje z vso snemalno opremo, ki bi ga z otroškimi očmi (star sem bil 12 let) opisal kot čudovit otroški vrtec.
3. Kaj vam pomeni, da ste pri 15 letih s pesmijo “Trideset let” zmagal na Festivalu Slovenska popevka?
Zmaga na festivalu je bila zame velika prelomnica. Na podelitvi nagrad so me morali iskati (sedel sem na gugalnici pred Halo Tivoli) in nisem se zavedal, kako velika stvar se mi je pravzaprav zgodila. Še danes se veliko ljudi spominja petnajstletnega fanta in še vedno z veseljem prepevam pesem. To je bila potrditev moje nadarjenosti in spodbuda, da nadaljujem. Pesem “Trideset let” mi je še danes blizu, saj mi je odprla številna vrata v svet glasbe.
4. Kako ocenjujete vpliv romske dediščine na vašo glasbo in vpliv vaše glasbe na dediščino Romov in Slovenije?
Romska glasba me je vedno posebej privlačila – njena čustvenost in ritmično bogastvo sta me navdihovala. Verjamem, da sem s svojimi interpretacijami pripomogel k temu, da se bogata dediščina Romov povezuje s slovensko kulturo in prenaša na nove generacije. Knjiga, ki jo je o meni napisal Matej Kranjec, se prav tako imenuje Ciganska kri in je prav tako ena mojih najljubših skladb. Verz te pesmi pove vse: “Ciganska kri me vleče naprej, vse moje poti so zapisane v zvezdah. Ciganska kri nemirna brez meja, moja večna usoda je tako kruta.”
5. Katere tradicionalne romske in slovenske glasbene elemente ste vključili v svoje skladbe in kako pomembno se vam zdi, da ohranjate svojo dediščino?
V svoji glasbi pogosto uporabljam melodične linije in ritme, ki so značilni za romsko glasbo, in jih združujem s slovenskim glasbenim izročilom. Ohranjanje naše dediščine je izjemno pomembno, saj nas povezuje z našimi koreninami in daje naši glasbi identiteto.
6. Kako vidite vlogo glasbe pri povezovanju različnih kultur v Sloveniji?
Glasba je univerzalni jezik, ki povezuje ljudi ne glede na njihove korenine. V Sloveniji ima glasba pomembno vlogo pri združevanju različnih kultur in ustvarjanju skupne identitete. Glasba je ljubezen, glasba povezuje in je pogosto most med različnimi mislimi. Kdor slabo poje, slabo ne misli, je lep slovenski pregovor.
7. Ali menite, da so manjšine in priseljenci vplivali na oblikovanje slovenske glasbene scene? Na kakšen način?
Vpliv manjšin in priseljencev je seveda obogatil slovensko glasbeno sceno z novimi ritmi, melodijami in izraznimi oblikami. Ta raznolikost nas bogati in nam odpira nova glasbena obzorja. Glasba je prepletena s kulturo in vsaka kultura ima svoje posebnosti oziroma svoj značaj, ki se odraža in sliši v glasbi.
8. Ali ste v svoji glasbi ali besedilih kdaj neposredno uporabili vplive drugih kultur?
Da, večkrat. Navdih sem črpal iz različnih kultur, saj verjamem, da glasba presega meje in vsebuje univerzalna sporočila, s katerimi se lahko vsi poistovetimo. Vsak izvajalec, ki sem ga poslušal, je tako ali drugače vplival name. Vsi sprejemamo informacije iz okolice in jih na neki način, zavestno ali nezavedno, posredujemo nazaj v okolje, kar velja tudi za glasbo.
9. Kako danes gledate na svoje začetke? Kaj vas je najbolj oblikovalo kot umetnika?
Danes na svoje začetke gledam z velikim ponosom in hvaležnostjo. Najbolj so me oblikovale moje izkušnje – tako uspehi kot izzivi, ki sem jih premagal. Vse to me je okrepilo in utrdilo mojo predanost glasbi. Oblikovali so me tudi življenjski dogodki, kot je neposredno srečanje s smrtjo. Po tem dogodku sem napisal pesem “To je življenje”, ki so jo ljudje neverjetno dobro sprejeli. Preseneča me, da občinstvo na vseh mojih koncertih poje skupaj z mano, čeprav gre za razmeroma novo pesem.
10. Kateri so po vašem mnenju najbolj prelomni dosežki v vaši karieri?
Med najbolj prelomne uspehe zagotovo štejem zmago na Festivalu slovenskih kantavtorjev, mednarodne nastope in sodelovanja s priznanimi glasbeniki. Ti trenutki so me vedno navdihovali in mi dajali motivacijo za nove projekte. Tudi srečanje s Paulom McCartneyjem je eden od dogodkov, ki mi veliko pomenijo, in upam, da bova s Paulom še naprej glasbeno sodelovala (priprave že potekajo). Sicer pa je vsak album na neki način moj otrok, na katerega sem ponosen. Vsak pripada določenemu ustvarjalnemu obdobju in čeprav so objektivno gledano nekateri boljši od drugih, je vsak odraz določenega časa, določenega čustva in zato edinstven.
11. Kako si želite, da bi se vas spominjale prihodnje generacije?
Želim, da se me spominjajo kot nekoga, ki je glasbo živel s srcem in dušo, kot umetnika, ki je z glasbo povezoval ljudi ter oblikoval njihovo kulturo in srca. Vsaka solza sreče, vsak nasmeh, vsak navdih mladim, vsak hang, ki nekoga dvigne, vse to je moja zapuščina in moje poslanstvo – osrečevati ljudi in širiti ljubezen z glasbo. Zato sem živ in to želim ohraniti še dolgo po tem, ko me ne bo več.
Slovenian 
English